Mislil sem že, da je gledališče letošnjega avgusta naravi plačalo in preplačalo svoj davek, ko je zarezalo najbolj boleče: z zadnjimi vzdihljaji poletja je odšel naš Matija. Poletje ga je vzelo s seboj v večnost, posrkalo ga je s seboj in nas pustilo same, neme in neskončno žalostne.
Matija Milčinski je od sezone 1992/93 do lanskoletne na Loškem odru skupaj zrežiral kar dvaindvajset predstav. Z dušo ljubitelja se je brezmejno profesionalno razdajal za naše gledališče, zato smo ga tudi uradno sprejeli medse: pred desetimi leti je postal prvi častni član našega društva. Spodbujal, vzgajal in oblikoval je številne generacije naših igralcev, jih naučil reda in discipline, pravilnega odrskega premikanja in izražanja. Za navidez nezainteresirano in nonšalantno režijsko držo se je skrivala občutljiva umetniška duša, ki je točno vedela, kaj hoče, ter je pozitivne in negativne odklone glasno komentirala; tudi s kako kletvico, kot se za pristne odnose spodobi. Vaje, predstave, druženja, pikniki in praznovanja so nam v teh letih, desetletjih prinesli tisočere nepozabne trenutke, ko so solze lile v potokih. Solze smeha.
Danes tečejo drugačne solze.
Dragi Matija, dosledno si me naslavljal s »predsednikom«, čeprav je najin odnos že davno prerasel tipično režisersko-igralski odnos in druge nepotrebne formalizme, postala sva prijatelja in sva gledališke užitke občasno zamenjala za jezikovne, literarne ali kulinarične. A ves čas sva ustvarjala. Ko si mi pred četrt stoletja zaupal vlogo Ojdipa, si verjel vame in jaz sem se prepustil. Skočil sem v gledališko vesolje in ti si me kot komet Repatec vodil po njem, do zvezd. Tak si bil – vodnik. Mene in moje kolege si vodil skozi pasti teatrskega kozmosa, tako da smo na koncu vedno trdno pristali na Zemlji. Čeprav sem sedaj, ko si v vesolje odletel brez nas, neskončno žalosten, saj sem izgubil svojega gledališkega očeta, sem vesel, da si svojo zadnjo predstavo režiral prav z nami, da smo naredili predstavo, v kateri so sodelovali člani vseh generacij našega gledališča, da sva najino zadnjo skupno predstavo (tako kot sva najino prvo) okronala z nagrado in da smo se zadnjič skupaj poveselili na vseteatrskem pikniku pri meni doma na začetku tega poletja. Poletja, ki te je za slovo vzelo s seboj.
Naslednje društveno srečanje ne bo enako, a tolaži me, da gledališki milje zna ohranjati spomin na tiste, ki fizično niso več z nami. Skozi zgodbe in anekdote, ob smehu članic in članov ter tvojih treh punc bomo podoživljali skupne trenutke radosti, ti pa nas boš nemo opazoval s slike in se, ko bo pravi čas, zarežal skupaj z nami. Pozdravi mi zvezde!
Matej & igralska družina Loškega odra