Z velikim veseljem in ponosom sporočamo, da je dobitnik Severjeve nagrade 2021 za igralske stvaritve v ljubiteljskem gledališču Bojan Trampuš, član gledališke družine KD Loški oder Škofja Loka, in sicer za vlogo Saše v uprizoritvi Antigone v New Yorku v režiji Matjaža Šmalca.

Bojan Trampuš, ki je z vlogo Saše v drami Janusza Głowackega Antigona v New Yorku v gledališki sezoni 2020/21 na Loškem odru obhajal tridesetletnico svojega gledališkega ustvarjanja, je ljubiteljski igralec, ki je dobesedno rasel in odraščal s svojimi vlogami, od prvih igrivih, morda malce tudi še naivnih, vlog v novoletnih predstavah za otroke (tudi sam še bolj ali manj otrok med otroki) do resnejših in resnih ‒ zahtevnih vlog v predstavah za odrasle. V svoji igralski dobi je ustvaril nad trideset vlog in z vsako od njih bolj zori; in ko smo kot gledalci že pripravljeni verjeti, da je s poslednjo v vrsti dosegel svoj vrhunec, nas z novo vlogo spet prijetno preseneti, da verjamemo v njegovo nenehno ustvarjalno vzpenjanje.
Bojan Trampuš je tip igralca, ki neprestano išče, raziskuje, preizkuša – zato z veseljem in zagnanostjo sodeluje tudi v ustvarjalnih iskanjih alternativnih gledaliških skupin – pri čemer je do sebe zahteven in do soigralcev pošten. Skrben je v oblikovanju lika in karakterja, ki ga trenutno oživlja na odru, pa naj gre za gib, mizanscenske prvine, mimiko, soigro ali govorno oblikovanje. Prav pri slednjem velja poudariti njegovo skrb in zavzetost za govorno kulturo, ne glede na to, ali oseba iz vloge govori zborno, pogovorno ali narečno različico jezika. Vselej si prizadeva biti jasen, razločen, logičen, skratka kulturno razumljiv, saj je za svoje sprejel spoznanje, da je govor na odru ena temeljnih ustvarjalnih gledaliških prvin, skratka odločujoča prvina komunikacije igralca z občinstvom.
Vloga Saše iz Antigone v New Yorku od igralca zahteva izjemno skrbno in natančno oblikovanje, saj mu besedilo nudi zelo skromno materialno podporo, hkrati pa terja od igralca nenehno in sunkovito spreminjanje razpoloženj, čustvovanja in reakcij na soigralca. Saša je ruski brezdomec, ki prebiva na klopci v newyorškem parku, potem ko so se mu zrušile sanje o obljubljeni deželi Ameriki in spet sanja o vrnitvi v rodno Rusijo, pa se mu tudi te sanje rušijo v kruti resničnosti položaja. Kot osebnost v rezkih amplitudah niha od skrajno trpkega pesimizma doživljanja svoje usode, preko stvarnega spoznanja o svojem resničnem položaju do nenehne vere v vrnitev domov in s tem v pravo življenje. Položaj mu zapletata cinični brezdomni Poljak Bouhca in sanjaška brezdomka Anita s svojo naivno, a močno vero v odrešujoče dejanje pokopa mrtvega klošarskega tovariša. Bojan Trampuš se kot Saša s pretanjenim občutkom odziva tako na resnični položaj kot na akcije in reakcije svojih soigralcev, pa naj gre za telesno ali duševno prezenco, za govorne in fizične preobrate, pospremljene z minuciozno mimiko ter izdelan in jakostno, a melodično moduliran govor. Ob vsej svoji intenziteti pa nikoli ne prekriva svojega soigralca in mu ne le dopušča temveč celo spodbudno in izzivalno omogoča njegovo lastno celovito izživljanje vloge. Na ta način je izoblikoval stoično, da, celo groteskno podobo lika, ki pred gledalcem zaživi polnokrvno in prepričljivo.