Po bitja esenci si spraševal,
na črnih deskàh odgovor zaznal,
zanj svojo dušo si likom dajal –
si kdaj dosegel, kar si iskal?

Vrtal v sredico človeških globin,
v skladov temo si in korenin,
rezal si vanjo do bolečin –
ukoreninjen si zdaj v naš spomin.

Preden je dopolnil 6o let, je v onostranstvo stopil dramski igralec Slovenskega ljudskega gledališča Celje, režiser, gledališki pedagog, prevajalec in Ločan – Igor Žužek. Nemirni iskalec in samospraševalec, ki kar dolgo ni vedel, kje je njegovo mesto na tem svetu in v družbi in je nazadnje našel pravi temelj za svojo življenjsko zgradbo na odrskih deskah, prvič prav na domačem Loškem odru.

Rodil se je 26. novembra 1960 v Škofji Loki. Po osnovni šoli v domačem mestu je šolanje nadaljeval na Gimnaziji Šentvid v Ljubljani od koder se je usmeril na Oddelek za biologijo Biotehniške fakultete. Študij naravoslovja ga očitno ni prevzel, saj se je po tretjem letniku zaposlil na SKB banki kjer je ob vrednostnih papirjih prebil osem let. Delo tam pa ga je bolj obremenjevalo kot zadovoljevalo, zato se je, iskalec, priključil igralski družini Loškega odra, kjer je v desetih letih (1982‒1992) odigral deset vidnih vlog s tehtno karakterno noto, te so ostale v našem spominu kot polnokrvne osebe, ki so gledalca prepričale. Še vedno se lahko spomnimo nekaterih, npr.: Magromanta, poveljnika straže v Držićevi komediji Tripče de Utolče, ki jo je , čeprav na odru začetnik, upodobil dovolj prepričljivo, da smo mu verjeli. Že z njo si je pridobil stalno mesto v igralski družini. Verjeli smo tudi drugim njegovim vlogam: Feldkuratu Katzu v Haškovem Švejku, pa Inšpektorju Hubbardu v Kliči »M« za umor Frederika Knotta, Gojku v Deklevovem Vonju po mrtvecih, Alfredu  iz Oh, te prikazni! Eduarda de Filipa, Speeda v Zares čudnem paru Neila Simona, še najbolj pa Jonathana Brewstra v Arzeniku in starih čipkah Josepha Kesserlinga.

Z vlogami na Loškem odru, lahko rečemo, se je Igor Žužek nekako našel, spoznal svojo smer in si na nek način določil tudi cilj. Človek zabrede v reko, da bi si ohladil noge, pa ga zamika njen tok. Spusti se vanj, in ko se zave, kod hodi, ga tok že nese. Neplavalca ugonobi in prej ali slej odloži na pusto sipino; plavalec pa se predaja toku in njegovemu utripu, z lastnimi zamahi lahko celo pospeši njegovo hitrost, a se zaveda, da mu smeri ne more spremeniti. Tok sicer lahko vsak trenutek zapusti; zavest pa, da bo, če to stori, poslej lahko le opazoval, kako teče mimo njega, mu ne da, da bi izstopil, da bi se iz dejavnega plavalca spremenil v negibnega opazovalca. Tako je bilo tudi z Igorjem. Predal se je toku ustvarjalnega dogajanja na odrskih deskah. Poskus je postal izziv in vsak uresničeni izziv nov izziv in novo tveganje – reka, ki pozna in prizna tok, ne pa svojega izliva, ki, čeprav v mogočnem oceanu, s tem postane njeno zanikanje in izničenje, njeno razosebljenje in konec.

Po spoznanju na Loškem odru, kaj je njegova usoda in smer, se je Igor 1992 od Loškega odra poslovil in se vpisal na igralsko akademijo GITIS-RATI v daljni Moskvi in tam 1996 tudi diplomiral. Po diplomi pa je od leta 1997 dobil stalni angažma v Ljudskem gledališču Celje, kjer je ostal do svojega prezgodnjega konca (2020) in je po podatkih tega gledališča odigral nad petdeset bolj ali manj vidnih (kakršna je pač usoda stalnih igralcev) vlog. Njegovi gledališki kolegi navajajo, da se je dobro znašel in bil tudi uspešen tako pri oblikovanju resnih kakor komičnih (posebej priljubljen) vlog in vlog v predstavah za otroke, ki so nanje naredile poseben vtis, vreden spomina. Navajajo zlasti naslednje: Pikov fant v Hiši iz kart Borisa A. Novaka, Tovariš Pántzél v Naših skrivnostih Béle Pintérja, Starec, profesor književnosti v Nebeškem odredu Đorđeta Lebovića in Aleksandra Obrenovića, Fra Lorenzo v Romeu in Juliji W. Shakespearja, Arthur Streckmann v drami Rose Bernd Gerharta Hauptmana, Profesor Willard v Našem mestu Thorntona Wilderja, Carlson v Ljudeh in miših Johna Steinbecka, Svistunov v Gogoljevem Revizorju itn. Celjani navajajo tudi številne vloge v mladinskih predstavah, v katerih je navduševal otroke, ki so ga imeli posebno radi.

Poleg gledaliških vlog je odigral tudi v enaindvajsetih celovečernih in kratkih filmih ter TV serijah in nadaljevankah, med njimi so najvidnejši: Kruha in iger Klemena Dvornika, Lahko noč, gospodična Metoda Prevca, Zapelji me Marka Šantića, Čefurji raus! Gorana Vojnovića, Pot v raj Blaža Završnika, Jezero Matevža Luzarja in Klemena Dvornika, V imenu ljudstva Vojka Anzelca in Zastoj Vinka Möderndorferja.

Njegova nemirna in raziskovalska narava ga je vodila tudi v režijske poskuse (Celjani navajajo »več deset« predstav, v Škofji Loki je režiral vsaj štiri) ter v vzgojo gledališkega naraščaja v gledaliških delavnicah v Kranju, Škofji Loki in drugod. Loteval se je tudi prevajanja dramskih, zlasti ruskih besedil.

Kljub polni angažiranosti v Ljudskem gledališču v Celju se je redno vračal v Škofjo Loko ter spremljal delo Loškega odra in se z nami veselil uspešnih premier. V sezoni 2018/2019 je tudi zaigral patra Romualda v predstavi Sandre Ržen Pater Romuald.

Praznina, ki je v gledališkem prostoru nastala z Igorjevim odhodom, bo še nekaj časa boleče odmevala in nas vedno spominjala nanj.

V Škofji Loki, 11. 11. 2020                                             Ludvik Kaluža

Igorjeve vloge na Loškem odru:

  • Marin Držić: TRIPČE DE UTOLČE, vlogi: Megromant, poveljnik straže, sezona 1982/1983
  • Jaroslav Hašek: ŠVEJK, vloga: Feldkurat Katz, sezona 1983/1984
  • Michael Frayn: HRUP ZA ODROM, sezona 1987/1988
  • Frederick Knott: KLIČI »M« ZA UMOR, vloga: Inšpektor Hubbard, sezona 1989/1990
  • Milan Dekleva: VONJ PO MRTVECIH, vloga: Gojko, sezona 1990/1991
  • Eduardo de Filippo: O, TE PRIKAZNI, vloga: Alfredo, sezona 1991/1992
  • Neil Simon: ZARES ČUDEN PAR, vloga: Speed, sezona 1992/1993
  • Joseph Kesselring: ARZENIK IN STARE ČIPKE, vloga: Jonathan Brewster, sezona 1993/1994
  • Sandra Ržen: PATER ROMUALD, vloga: pater Romuald, sezona 2018/2019

Igorjeve režije na Loškem odru:

  • Jean Charles Lombard: ZGUBLJENI KORAKI, sezona 1984/1985
  • Po dramski predlogi B. Brechta »Beraška opera«: OPERO VAM ZAIGRAMO, sezona 1985/1986
  • Vanclav Havel: OBVESTILO, sezona 1988/1989
  • Lewis Carroll: ALICA V ČUDEŽNI DEŽELI, sezona 1990/1991